BESEDILO David Stropnik, FOTO Peter Giodani
Davo Krničar je smučar. Je alpinist. Predvsem pa gornik stare šole, trdoživ in neustavljiv alpinistični smučar, ki vzponov in spustov ne dojema le kot športno dejanje.
V gorah ne išče samo izzivov in doživetij, ampak tudi lepoto, mir, ljubezen … življenje. Včasih gre pod vrhove le prespat, včasih z družino na sprehod, včasih pa goram ukrade kakšno skrivnost in presmuča tisto, kar se večini zdi prezahtevno že za vzpon. Njegovi spusti so etično čisti, brez varovanja, spuščanja ob vrvi, mencanja, ‘štanfanja’ in ‘abručanja’. Gre za dejansko smučanje, in to na skrajni meji mogočega. Pred sto leti bi si ga z lahkoto predstavljali, kako robustno prekipevajoč od moči na lesenih deskah sestopa z gamsom čez pleča in v koči pod vrhovi kuha golaž svoji družini. Danes pa si ga predstavljamo, kako se s terenskim vozilom prebija skozi zakotne doline na koncu sveta in nato tam presmuča tisto, kar se zdi na videz nemogoče. Štiritisočaki Alp in Antarktike, pettisočaki Kavkaza, šesttisočaki Andov in Aljaske, osemtisočaki Himalaje … To je njegov svet! Na zemeljski obli ni kontinenta, ki mu ne bi ‘ukradel’ spusta z najvišjega vrha. In če govorimo o višini, po tem ko je presmučal z vrha sveta, više sploh ne more. Ja, poznamo ga predvsem kot tistega, ki je prvi presmučal Mount Everest, najvišjo goro našega planeta, in ga je revija Men’s Journal proglasila za najboljšega ekstremnega športnika na svetu. To pove veliko, a Everest je le vrh oziroma, bolje rečeno, češnja na torti njegovih smučanj. Mednje sodijo tudi nor podvig v zaledenelem Sinjem slapu in na videz navpični steni Dolške škrbine, ki velja za najtežjo presmučano smer v Sloveniji. Zdi se, da zanj ni nič prestrmo, preveč oddaljeno, pretežko in da svoje življenje in cilje izbira daleč od ustaljenih in uhojenih poti večine. S smučmi se namreč podaja tudi tja, kamor si ne upa ali ne zmore nihče.
Rojen je, gledano iz osrednje centralne Slovenije, dobesedno za sedmimi gorami, v pravljični dolini, ki se v Ravenski Kočni zajeda pod hribe v vencu večnega snega. Verjetno najnižje ležečega snega na tej zemljepisni širini. Zato ne čudi, da ima snežinke v krvi, da je smučanje njegovo življenje. Bil je tekmovalni alpski smučar – republiški prvak, balkanski podprvak in tekmovalec (ter serviser) v svetovnem pokalu. Nato se je preselil na strme vesine, pobočja, ki se običajnim smrtnikom zdijo navpični prepadi, kjer skuša tudi na naklonu, večjem od 50 stopinj, nizati zavoje. Kjer v boju z neusmiljeno silo težnosti pušča sledove, ukradene prepadom, in s smučmi riše svoje zgodbe po belem platnu narave. Če za koga velja, da živi na robu, je to Davo, in to dobesedno – na robu svojih smuči. Na prepadnih strminah, kjer je vsaka napaka kaznovana brez milosti. V njegovih očeh zato lahko vidimo odsev strašljivosti prepadov in neizmerno voljo človeka, ki jim kljubuje. Ampak zato še ni neustrašen, še manj nor. Kvečjemu noro dober, dokazano trdoživ, da ne rečemo celo neuničljiv.
Pozna strahove in tudi poraze, a ne popuščanja. Prav na K2 se je moral pred dvema desetletjema obrniti, ko mu je vihar odpihnil smuči. Z Everesta je v prvem poskusu zbežal nazaj v življenje in gori v boju za preživetje pustil ‘le’ dva prsta. Gore so mu v življenju vzele še veliko več – kar nekaj prijateljev, a vedno znova dokazuje, da ga na koncu nič ne ustavi. Vrhovi, ki jih ima večina za plezalne cilje, so zanj le startna točka še skrajnejših smučarskih podvigov. Če rečemo, da je smučanje z vrha Triglava eden njegovih najlažjih alpinističnih spustov, verjetno povemo veliko. Od leta 1980 je opravil več kot 1800 plezalnih vzponov, pristopov in strmih smučanj. Vrhunec njegovega skalnega plezanja pomeni solo ponovitev Bonattijevega stebra v Druju.
In še vedno večinoma pleza sam, solo, tudi brez varovanja. To je namreč najboljša priprava na alpinistično smučanje, kjer je prav tako sam in brez varovanja. Tukaj ob opremi za obvladovanje strahu največ štejejo izkušnje in urejena psiha. Samo zaupanje tehniki in samemu sebi namreč omogočata smučanje po vzhodni steni Matterhorna ali po ostrem prepadnem grebenu Dolgega hrbta. In v Himalaji. Z bratom Drejcem je kot prvi Slovenec smučal z osemtisočaka (Anapurna) in kot prvi na svetu presmučal Mount Everest, nato pa še vrhove vseh sedmih celin.
In zakaj sedaj še K2? Ker je v smislu zahtevnosti ‘večji’ od Everesta, ker je zahtevnejši od vseh vrhov celin skupaj, ker je s svojo podobo tri kilometre in pol visoke piramide ekstremen smučarski ideal. K2 je edini osemtisočak, ki še nima zimskega vzpona in mnogokrat vse leto ostane brez pristopa na vrh. To o njem pove skoraj vse. A Davo verjame, da ga je mogoče presmučati in da ima v kombinaciji z revolucionarno zložljivo Elanovo smučko dovolj znanja, izkušenj in motiva za to zloglasno črno ledeno piramido. V življenjuje pač treba iti naprej in pravi izzivi in prava sreča ležijo daleč nad cono udobja, onkraj tistega, kar se zdi večini (ne)mogoče.
Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine poletje 2017 >
