Naključno srečanje

05. decembra 2018

Jan Plestenjak za volanom novega Focusa in Focusa RS.

BESEDILO Dušan Lukič, FOTO Saša Kapetanovič

Prispevek je iz revije Ford Magazine zima 2018

Ideja je bila preprosta: najti zanimivo cesto in se na njej seznaniti s tisto platjo novega Forda Focusa, ki večini voznikov ostane skrita.

Pred Focusom je bil Escort. Navaden družinski Ford – a vedno Ford, ki je premogel športne različice. Mexico, RS1600, RS2000 … Različice, ki pre­ostanku Escortov niso del le športnega ugle­da, ampak ki so mu dale tudi tiste osnovne športne gene. Potem je prišel Focus in za hip je bilo videti, da se bo tradicija končala.

Pa se ni: tudi Focus je dobil športne različice. Od manj ekstremnega ST (in ST Line) do najprej s sprednjim, potem pa spet, kot se za avto, ki je neločljivo povezan s svetovnim prvenstvom v reliju, tudi s štirikolesnim pogonom. Zadnja generacija Focusa RS je športnik brez kompro­misa, skrit v vsakdanje uporabno karoserijo in tehniko. In tudi vsi drugi Focusi so znali voz­niku, ki je vedel, kaj išče, povedati, da nosijo gene RS. Skozi malenkosti: podvozje, ki zna biti med ovinki ravno prav razigrano, volan, ki zna ponuditi dovolj natančnosti in povratnih informacij, skozi lahkotnost, s katero se avto odzove, če ga voznik pripelje na rob oprijema.

Novi Focus različice RS še nima, seveda pa nas je zanimalo, ali ima vsaj njegove gene. In smo se zapodili po zaviti gorski cestici. Hitro se je izkaza­lo, da Focus ostaja Focus – avto z odličnim kom­promisom med družinskim udobjem in užitkom,ki ga zmore dati športno razpoloženemu vozniku. Volan ostaja zabavno natančen in poveden, podvozje je na prvi občutek predvsem udobno, a na meji pokaže, da zna pod pravo taktirko uživaško plesati. Kljub čisto običajnemu dizlu v nosu je modri Focus ST-Line, v katerem sva se peljala s fotografom, presenetljivo hitro plesal po ovinkih.

Potem pa se je v ogledalu pojavil moder madež. In postajal vse večji. In čez nekaj trenutkov je mimo prigrmelo in pripokalo nekaj Fordovo modrega. Seveda, RS. In za volanom? Nekam znan obraz. Na vrhu, na parkirišču, sva ga ujela, ko je počival ob cesti. Jan Plestenjak, legenda slovenske pevske scene in zaljubljenec v avtomobilsko tehniko. Ampak: Jan v Fordu? Res?

“Tudi sam na to ne bi nikoli pomislil. Zame doslej te športne različice vsakdanjih avtomobilov niso obstajale. Sem človek, ki sede ali za volan hitre, udobne potovalne limuzine ali pa čistokrvnega športnika,” je zgodbo o tem, kako se je znašel za volanom Focusa RS, začel Jan. Doma ima BMW-jevo sedmico. In vedno se je našel kak Porsche. “Delam ogromno kilometrov, včasih me pelje voznik. Zato moram imeti avto, v katerem se lahko sprostim, spočijem. Ne morem si privoščiti, da bi na sestanke, na koncerte prišel utrujen.” Jan, ki je po sposobnosti, da v hipu razproda tudi največje dvorane, tako rekoč številka ena pri nas (“Edini, ki mi tu konkurirajo, so Modrijani,” se namuzne), pa je tudi hiter voznik. 

“Nisem divjak, tudi drsenja avtomobila ne maram, rad pa se peljem ravno še na meji, če je za to varna priložnost,” pojasni z nasmeškom na ustnicah. In kako je zašel v Focusa RS? “Saj niti ne vem točno. V takšne avtomobile me ni nikoli vleklo, tole pa … Nekaj mi je reklo, naj ga preizkusim. In sem bil navdušen.”

In potem je nekaj mesecev za vsakdanje vo­žnje uporabljal Focusa RS. “Takoj sem bil prese­nečen, kako zmogljiv, kako divji, kako prvinski je. Gre, da ti požene kri po žilah. Tak pravi športni avto, kot krvav zrezek v primerjavi s temi novo­dobnimi fuzijskimi jedmi, tudi če se pelješ poča­si,” je bil navdušen.

Okej, bi naredili nekaj fotk? Seveda je bil za. In smo se zapeljali nekajkrat gor in dol, jaz v novem Focusu, Jan v RS nekaj metrov za mano. Malo sem se ga poskusil otresti, či­sto toliko, da vidim, kako zlahka mi bo sledil. Neumnost, seveda. Držal se me je kot klop, pa čeprav sta s fotografom vmes debatirala in je za volanom poziral za fotografije.

Bi preizkusil novega Focusa, sem previdno poskusil, ko smo se vrnili na izhodišče. Da malo poveš, ali tudi v novem, čisto navadnem Focusu čutiš kaj tistega, kar čutiš v RS. Da bi to pomeni­lo, da bi mu sam sledil v RS, je bilo seveda po­stranskega pomen. Menda res.

No, Jana ni bilo treba dvakrat prositi. Še preden sem dobro nastavil sedež v RS, je sko­raj izginil. Po klancu navzdol, tekoče, a hitro iz ovinka v ovinek. Brez sunkovitih zaviranj, brez odvečnega opletanja po cesti, stalno po svojem pasu, a skoraj na meji. Dovolj hitro, da je lahko tudi RS za njim zadihal.

In, me je na koncu zanimalo? “No, to so avti, ki jih sicer ne vozim, in vem, zakaj. Tak motor preprosto ni dovolj zmogljiv zame, recimo. Ampak mo­ram priznati, da pelje se pa lepo. Predvidljivo, zabavno. Ni mi žal, da sem ga preizkusil, res v sebi skriva enake gene kot RS. Ampak jaz bi ostal kar pri RS, seveda,” je končal, sedel v RS in izginil. Fina stvar, takšna naključna sreča­nja, kajne?

Vir: Ford Magazine zima 2018

Na dnu strani se naroči na prejemanje brezplačne revije po pošti