Posebnež, pa kaj

11. februarja 2019

Kratek test Forda Rangerja.

BESEDILO Sebastjan Plevnjak, FOTO Saša Kapetanovič, Avto-Magazin.si

Glede na prodajno uspešnost vsemogočih križancev se zdi, da se precej bolj odpirajo vrata tudi velikim pick-upom. Seveda tam, kjer še niso uspešni.

Uspeh je sicer posledica potreb. Marsikje jih uporabljajo zato, ker so z odprtim prtljažnim prostorom priročni, drugje zaradi voznih lastnosti, nekateri pa se zanje odločijo, ker so jim tovrstni avtomobili preprosto všeč. In ja, če se kdo zgraža nad besedo avtomobili, naj ga potolažim – obstajajo še precej večji pick-upi, ki mejijo po velikosti vsaj na kombije, če ne že na manjše dostavnike, a z udobjem, tako voznim kot vsebinskim, prekašajo marsikateri osebni avtomobil.

Res je sicer, da Ford Ranger ni v isti kategoriji, vseeno pa je napredek zelo opazen. Težko bi mu še vedno rekli le tovorno vozilo ali delovni stroj, ko pa že njegova oprema sama po sebi govori, da ponuja precej več.

Testni Ford Ranger je že v osnovi ponujal štirikolesni pogon – z možnostjo elektronskega preklopa na dvokolesni (zadnji) pogon. Z elektronskim stikalom je to mogoče storiti med vožnjo do hitrosti 120 kilometrov na uro. Če se nameravate z njim podati v divjino, vam ob strani stojijo še reduktor in sistem za nadzor spusta in sistem za stabilizacijo priklopnika, v primeru, ko je ta seveda priklopljen.

V notranjosti je tudi Ranger pravi Ford, to pa med drugim prinaša eno od boljših stvari v avtomobilskem svetu, in sicer ogrevano sprednjo šipo, pa dvopodročno klimatsko napravo, električno pomičen voznikov sedež, hlajen sprednji predal in kamero za pomoč pri vzvratni vožnji. Vse to je del serijske opreme!

Ocena: Četudi je oblikovno Ranger morda za koga še posebnež, pa je za poznavalca (ali le ljubitelja) lahko že enakovredno prevozno sredstvo. No, enakovredno sploh ne, saj mu visoko sedenje, občutek varnosti, spodobnost terenske vožnje in še kaj bi se našlo le dvigujejo raven priljubljenosti oziroma uporabnosti

Dodatno je bil testni Ranger opremljen še z vlečno kljuko, prilagodljivim radarskim tempomatom, električno vtičnico (230 V/150 W) in elektronskim zaklepom zadnjega diferenciala. Oblikovno noto je dopolnjeval stilski paket Limited Black, ki pa je bil le časovno omejen in zdaj ni več na voljo, seveda pa je mogoče izbirati med drugimi in podobnimi. Paket sicer ni bil le oblikovni (in tudi preostali podobni, ki so še na voljo, niso), saj je poleg zunanjih dodatkov, ki so bili seveda odeti v črno barvo, v notranjosti ponujal še sprednja tipala za pomoč pri parkiranju, že omenjeno kamero za vzvratno vožnjo in navigacijski sistem SYNC z zaslonom, občutljivim za dotik. Vse našteto omenjam predvsem zato, ker s tem avto pravzaprav sam prepriča, da je precej več kot le delovni stroj.

Navsezadnje tudi vožnja ni več tako robustna. Ranger z njo sicer ni na ravni osebnega avtomobila, a bi se z velikimi in okornimi križanci že znal voziti vštric. Precej zaslug si tu seveda jemljeta motor 147 kW (200 ‘konji’) in šeststopenjski samodejni menjalnik, ki vse skupaj precej poenostavita, hkrati pa kombinacija delujejo dobro in na zadovoljivi ravni. Vožnja zato ni nikakršen bavbav, zaradi odsekanih linij (predvsem zadaj) pa tudi parkiranje ni težko opravilo. Je pa seveda treba upoštevati, da takle Ranger v dolžino meri precej več kot pet metrov, zato ga v vsako luknjico pač ni mogoče stlačiti. Je pa po drugi strani spet res, da ga lahko postavimo tja, kamor človek celo peš težko stopi.

Hvalimo in grajamo:

+ počutje v kabini

+ vozne zmogljivosti

+ motor

– glasen motor oziroma prešibka zvočna izolacija

Več o Fordu Rangerju >

Preizkusite ga sami >

Vir: Avto-Magazin.si