Idealen za izlete – Ford Tourneo Custom

06. marca 2019

Revija Mehanik in voznik je preizkusila kombi Tourneo Custom Limited.

BESEDILO Emil Šterbenk, FOTO E. in V. Šterbenk

Koncern Ford ima bogate izkušnje pri načrtovanju in izdelavi malih gospodarskih vozil in testni Tourneo Custom je vsekakor eden od uspešnih predstavnikov tega proizvajalca. Uporabnik dobi zelo solidno opremljeno vozilo, ki je udobno za vožnjo, je gospodarno in mu ne povzroča sivih las z dragim vzdrževanjem.

Hišno oblikovanje

Oblika je simpatična in skladna s potezami drugih vozil tega proizvajalca. Lahka 17-palčna platišča in zatemnjeni poševno rezan pas stekel potniškega prostora že na daleč oznanjajo, da gre za bolje opremljeno različico. Notranjost je prijetno oblikovana, uporabljena plastika je prijetna tako na oko kot otip. Vozilo meri v dolžino manj kot 5, v višino pa manj kot 2 metra, tako da je uporabno tudi kot vsakdanje prevozno sredstvo. Ob tem nudi obilico prostora za osem ljudi. Ne le to, ponuja tudi zvrhano mero udobja z odlično zvočno izolacijo na čelu. Potniki imajo bogato odmerjen prostor za noge, zato se ne počutijo utesnjeno. Davek temu je relativno majhen prostor za prtljago. Tisti, ki ga potrebuje, se lahko odloči za podaljšano različico.

Ker ni višji od dveh metrov, Tourneo brez težav zapelje v vsako podzemno garažo, manj kot 5-metrska dolžina pa tudi ne povzroča težav na parkiriščih.

Največja moč že pri nizkih vrtljajih

Za pogon skrbi posodobljeni 2-litrski tdci motor, ki deluje pri zelo nizkih vrtljajih. Posledično to pomeni manj hrupa in ugodno porabo. Moč 125 kW (170 KM) popolnoma zadošča za namene, katerim vozilo služi in tudi s polno obremenjenim brez težav prehitimo nedeljskega voznika, ki cinca po odprti cesti. Vožnja je neproblematična in lega na cesti je primerljiva z osebnimi avtomobili, kar smo preizkusili tudi na snegu. Seveda so za prevoz osmih potnikov merila za lego drugačna kot pri osebnih avtomobilih.

Za daljše prevoze in skakanje po mestu

Boris Kompare je lastnik podjetja Compaco in zastopnik proizvajalca čelad Nolan. Kot transportno vozilo mu dobrega pol leta služi furgon Ford Tourneo, glede katerega je povedal: »Čelade so relativno lahke in praktično nikoli ne peljem več kot 300 kg tovora. Zato sem se odločil za šibkejši motor, ki moje potrebe popolnoma zadovoljuje. V Italijo se peljem do bližine Bergama, tako da iz Velenja do tja in nazaj prevozim 1.060 km. Navadno se na pot podava dva in se vrneva v enem dnevu. Že pri praznem vozilu je vožnja dovolj udobna, s 300 kg v tovora se podvozje še malo zmehča. Dolgotrajna povprečna poraba znaša 8,2 l/100 km, s čimer sem zadovoljen. V glavnem gre za avtocestno vožnjo in skakanje po mestu, saj je Ford s krajšo medosno razdaljo čisto uporaben tudi za vsakdanje prevoze.«

Na snegu je bistveno, da motor »držite« pod območjem največjega navora, saj mu sistem proti zdrsu pogonskih koles hitro odvzame moč. Pri hitrosti 50 km/h se motor v četrti prestavi vrti s 1.250 vrtljaji v minuti. Hitrost je mogoče vzdrževati, za pospeševanje pa je treba pretakniti prestavo niže, da pride v območje največjega navora. 90 km/h na ravnem tudi še »za mišjo dlako« premaguje v 6. prestavi, motor pa se takrat vrti z manj kot 1.500 vrtljaji v minuti. Vožnja je lepša pri 100 km/h, ko malo preseže 1.500 vrtljajev na minuto. Pri najvišji dovoljeni hitrosti na večini evropskih avtocest (130 km/h) merilec vrtljajev kaže številko 2.050 in motor ob pritisku na plinski pedal takoj začne vleči »na polno«.

Vožnja po snegu z dobrimi zimskimi gumami ne povzroča težav, le motor se mora vrteti s čim nižjimi vrtljaji.

Povprečno 8 litrov

Poraba goriva je odvisna od več stvari. Najvišja je na avtocesti, kjer se lahko ob polnem vozilu povzpne do 9 litrov na 100 km. Najnižjo sem ob praznem vozilu nameril v kombinaciji po regionalni cesti in avtocesti – 7,1 litra na 100 km. Ob vseh zasedenih sedežih in nekaj malega prtljage smo na relaciji Velenje – Maribor – Dravograd – Črna na Koroškem – Sleme – Velenje porabili 8,4 litra plinskega olja na 100 km. Prelaz Sleme preseže 1.000 m nadmorske višine, tretjino poti je predstavljala avtocesta, nekaj malega pa vožnja po mestu.

Fordov 2-litrski tdci motor slovi po dobrih zmogljivostih, trpežnosti in ugodni porabi goriva.

Povprečna poraba na izletu v Lendavo, kjer ni bilo strmih vzponov, ampak veliko gričkov po navadni cesti od Lendave do Ptuja in precej več vožnje po avtocesti, se je ustavila pri 8,6 l/100 km. Povprečna poraba na testu je znašala 8,0 l/100 km. S praznim vozilom sem pri tem prevozil le dobrih 120 km, precej več kot polovico preizkusa pa s skoraj polno obteženim vozilom.

Po sistemu Ford Easy-Fuel je mogoče vstaviti le ustrezno polnilno pištolo za gorivo (v našem primeru dizel), odpravili so pokrov na vijak, ampak kakšna kapljica pade na tla, ko pištolo izvlečemo.

Prijazen do voznika

V dobrih dveh tednih, kolikor sem se družil s Tourneom in prevozil malo manj kot 2.300 km, sem vanj vsakič sedel z večjim veseljem. Čeprav je stopnička na spodnjem delu vrat nizka, bi bil vesel ročaja na A stebričku, ki olajša vstop. To so pogrešali predvsem (še) starejši potniki od mene. Ford začne voznika razvajati že takoj, ko zapre vrata. Prednja sedeža, ki se zdita ob prvem srečanju trda, sta ročno nastavljiva in ogrevana ter opremljena z naslonjaloma za komolce. V usnje oblečen večopravilni volan kar pade v roke. Dve vožnji sta bili daljši od 300 km, tako da sem za volanom sedel med 5 in 6 ur dnevno, a nisem čutil prav nobene utrujenosti kaj šele bolečin. Ker je kombi stal na prostem, je bil marsikatero jutro zaledenel. takrat sem bil navdušen nad gretjem prednje šipe, ki zelo hitro stali led – prej kot na zadnji. Pri speljevanju se ob spuščanju sklopke vrtljaji samodejno dvignejo z 800 na 1.100 v minuti in voznik mora biti pošteno neroden, da mu motor ugasne.

Voznikov delovni prostor je zgledno urejen, usnjeni volan je prijetno držati, sedež pa je nastavljiv v osem smeri.

Prijetno presenečenje

Lastnik podjetja Energoterm, Eldar Kavazović, se ukvarja s sanacijami betona. Lahka gospodarska vozila potrebuje tako za prevoz materiala kot delavcev. Ker ga prijatelji štejejo za ocenjevalca vozil brez dlake na jeziku, sem ga povabil na krog s testnim Tourneom. Po dobrih 30 prevoženih kilometrih, ki so vključevali tudi nekaj malega avtoceste, je povedal. »Nikoli nisem bil navdušenec nad Fordovimi kombiji, ampak tale mi je všeč. Nič ne ruka in poskakuje (med preizkusom smo bili v vozilu štirje možakarji s povprečno težo 100+), kombinacija motorja in menjalnika se mi zdi zelo posrečena, najbolj pa me je navdušila tišina pri vožnji. Vozniški sedež je sicer ročno nastavljiv, ampak dobro oblikovan in udoben. Ravno sedaj iščem ustrezno novo vozilo in pri odločanju bom vsekakor razmišljal tudi o Fordu.«

Varčen motor potrebuje vsaj 7 do 10 km, da začne kolikor toliko greti. Vse komande dobro delujejo. Prestavna ročica je lahkotna, volanski servo ravno prav pomaga pri vrtenju volana, zavore pa so tudi ravno prav trde. Pri vožnji je v pomoč navaden tempomat, pri parkiranju in manevriranju pa senzorji okoli in okoli vozila. Za razsvetljavo skrbita projektorska halogenska žarometa in luči za osvetljevanje ovinka. Dvojni vzvratni ogledali sta pregledni in ogrevani in se ob zaklepanju vozila samodejno zapreta. Elektronski možgani bdijo nad blokiranjem in zdrsom koles, preprečujejo prevračanje vozila, če se bi to vseeno zgodilo, pa so vgrajene zračne blazine za voznika, sovoznika, bočni zračni blazini ter zračni zavesi. Pomočnik za speljevanje v klanec je vgrajen, prostoročno telefoniranje je pa tako ali tako že standard. Edino kar Tourneu manjka, je navigacijski paket – škoda, pa s tako preglednim zaslonom je opremljen. Vidljivost skozi zadnje steklo je dobra, kljub temu ne bi bilo nič narobe, če bi imel še kamero. Slednje velja zlasti za prevoze otrok, saj malčka za vozilom ni mogoče videti.

Udoben za potnike

Potniku na prednjem desnem sedežu se lepo godi. Tisti na zadnjih rabijo nekaj časa, da ugotovijo, da se da vstopati in izstopati na obeh straneh. Pohvaliti moram stopnički in ročaja, ki vstopanje olajšajo. Tudi dostop do zadnje vrste je po zaslugi preklopnih sedežev enostaven. Sedeži so oblikovani po telesu. Nagib naslonjal je nastavljiv, nekaj jih ima naslone za komolce. V primeru, da sta prosta dva sedeža, se naslonjali srednjih preklopita, in spremenita v priročni mizici.

Srednji sedež v drugi in tretji vrsti se po potrebi spremeni v mizico.

Sedeže se da postaviti tudi vis a vis, kakor kupe v vlaku, a moji potniki nad tem niso bili navdušeni, zato so mi prihranili dodatno delo. Vrhunsko je tudi gretje in zračenje. Tako v stropu kot na tleh so reže, skozi katere brez večjega piša prihaja hladen ali topel zrak. V prtljažniku je dodatna enota za hlajenje in gretje, ki zagotavlja prijetno klimo. Le pozimi je prvih deset kilometrov še malo hladno. Notranja razsvetljava je več kot solidna, poleg tega je vsakemu potniku na voljo USB vtičnica, da se lahko vsi »igrajo« s svojimi napravicami ali jih zgolj polnijo.

Tudi po šestih urah vožnje so vsi potniki hvalili udobje.

Vožnja kot z osebnim vozilom

Darko Bujan redno gre z moško družbo na odprtje smučarske sezone po evropskih smučarskih središčih in v ta namen najemajo kombije. Takole je ocenil »našega« Forda: »Navadno dobimo utrujeno škatlo s pol milijona prevoženimi kilometri, tole je pa čisto novo vozilo. Počutim se, kakor da sedim v osebnem avtomobilu. To potrjuje tudi odziven motor. Navdušuje me, kako dobro drži smer in tišina v kabini. Tudi z ozvočenjem sem zadovoljen. Toda, če bi z njim potovala naša skupina, bi nam gotovo zmanjkalo prostora za prtljago.«

Če je v avtu samo voznik, zna podvozje tudi bolj grobo reagirati na cestne neravnine. Že če je obremenjeno z okoli 400 kg, se precej zmehča. Ko v kombiju sedi osem oseb in ima s sabo kaj malega prtljage, pa je počutje že skoraj limuzinsko. Edino pri vožnji čez izrazitejše neravnine na avtocesti pri večjih hitrostih se zgodi, da vozilo enkrat ali dvakrat malo »pokima«.

Prostora za prtljago je pri kratki medosni razdalji le 600 litrov, nekaj so ga porabili še za sistem ogrevanja zadnjega dela vozila (levo).

Le s prtljago zna pri kratki medosni razdalji tega vozila biti križ, saj je zanjo na voljo zgolj okoli 600 litrov prostora, torej je ta različica primerna predvsem za dnevne izlete. Če peljete ljudi na letališče, je na račun prtljage mogoče odstraniti kakšen sedež. Seveda se da prepeljati tudi okoli 800 kg tovora. Sedeže je mogoče odstraniti, lahko pa se samo položijo naslonjala. Toda ta Tourneo je namenjen prevozu potnikov in ga je škoda za prevoz tovora, saj lahko hitro poškodujemo kakšno lučko, zvočnik ali zračnik. Pa še v prometnem dovoljenju piše: osebno vozilo.

Ob položenih naslonjalih zlahka peljemo kakšen lažji tovor – vzmetnico, na primer.

Privadil bi se ga

Prijatelji, s katerimi smo se peljali na rojstnodnevno zabavo, so me prepričevali, da nujno potrebujem kaj takšnega, kakor je testni Ford. Se strinjam, res je uporaben, z dolžino slabih 5 metrov ga je mogoče voziti tudi po mestu in vsakdanjih opravkih ter pri tem računati na porabo okoli 7 l/100 km. V nedeljo ga lahko napolnite s sorodniki ali prijatelji in se podate na izlet. Če ne bo preveč avtoceste in strmih klancev bo zadovoljen z okoli 8 litrov plinskega olja na 100 km, drugače bo treba dodati še pol litra. To ni niti 1,1 litra na osebo v 100 kilometrih! Motorji tdci slovijo kot zanesljivi, a čisto na koncu je svoje dodal še mehanik: »No, okoli motorja je toliko prostora, da tudi šraufanje ne bo preveč problematično, ko bo potrebno.«

Ford Tourneo Custom je ob krajši medosni razdalji idealen za enodnevne izlete.

Ford Tourneo je vsekakor pomemben igralec v svojem razredu – uporaben za podjetnike in večje družine – z ugodnim razmerjem med ceno, zmogljivostmi ter kakovostjo.

Vir: Revija Mehanik in voznik