Jurij Tepeš je Fiesto ST preizkusil do meje zmogljivosti

28. avgusta 2019

Dan na dirkališču Grobnik z Jurijem Tepešem in Fiesto ST.

BESEDILO in FOTOGRAFIJE Jurij Tepeš, Saša Kapetanovič

Sreda, 7. avgust. Tega dneva sem se veselil že kar nekaj dni prej. Zakaj? Končno sem lahko Fiesto ST brez zadržkov pognal do meje zmogljivosti in jo preizkusil v pravem pomenu besede, na dirkališču Grobnik.

Res je, da smo avto lani jeseni preganjali že po Racelandu (edino slovensko dirkališče oziroma poligon, ki redno dovoljuje vožnjo z avtomobili tudi na čas) in sem že tam dobil občutek, česa je avto sposoben, vendar sem si avto želel preizkusiti tudi pri višjih hitrostih.

Nekaj pred 7. uro zjutraj se odpravim proti Rijeki, kjer leži eno najhitrejših dirkališč v Evropi, Grobnik. Doma imam vedno na pol pripravljeno torbo z dirkaškimi stvarmi, tako da sem vanjo dal le še čelado, »silver tape« in stvari za preobleči ter se pognal proti cilju. Obvezen je še postanek na bencinski črpalki v Ilirski Bistrici, kjer sem avto napolnil s svežim 100-oktanskim gorivom, da bo »mašina« dobro »predla«.

Prejšnji dan sem v prtljažnik dal še dve »kantici« za rezervno gorivo, saj sem se v preteklih letih naučil, da je dobro imeti dodatno gorivo. Tistih dodatnih 30 litrov v prtljažniku mi je kasneje prineslo kar nekaj podaljšane zabave. Ampak lepo po vrsti. Kave ne pijem, tako da so moji postanki na poti vedno kratki in učinkoviti, poleg goriva kupim še vodo ter pijačo z malo več sladkorja in krenem na pot proti mejnemu prehodu.

Ob 8:45 se že nestrpno peljem po dovozni poti proti dirkališču. Na ta dan sem čakal, odkar se je aprila na poti proti najbolj slavnemu dirkališču na svetu, Nürburgringu, pregrel moj 15 let star avto, tako da je bilo zame sanj o 5-dnevnem preganjanju po več kot 20 kilometrov dolgem krogu kar prehitro konec. Ob 9:00 sem tako že v boksih, pripravljen na nekaj ogrevalnih krogov. Po dveh krogih nastavim tlak v pnevmatikah, iz avta odstranim zadnjo polico, da je zvok izpuha v avtu bolj slišen in se poženem nazaj na dirkališče.

Track day oziroma dan na dirkališču ni namenjen dirkam. Ponavadi gre za nekaj ur, ko je dirkališče na voljo vsem, ki bi na legalen in varen način radi preizkusili sposobnosti avtomobila in sebe kot voznika. Fiesta ST je avto z 1,5-litrskim pogonskim agregatom, ki iz treh valjev s pomočjo turbine iztisne 200 konjskih moči. Želja je bila najboljši krog odpeljati pod minuto in 50 sekundami.

Pri visoki hitrosti je avto uravnotežen, kljub temu, da so na njemu nameščene cestne pnevmatike, ki imajo za seboj že 30.000 kilometrov. Trda zadnja prema poskrbi, da se zadnja notranja pnevmatika skozi ovinke dvigne od tal, tudi pri hitrostih, višjih od 130 km/h, s tem pa zagotovi, da je nagibanja skozi ovinke manj ter da imata pogonski pnevmatiki čim boljši stik s podlago.

Tovarniška nastavitev vozne dinamike pri tem avtu je odlična. Obožujem lahek zadek avtomobila, ki rahlo oddrsava, ko skozi ovinek rahlo popustim stopalko za plin. Vozni program, ki ga uporabljam, je »race track«, poleg tega imam dodatno popolnoma izklopljen sistem ESP. Iz kroga v krog avtu bolj zaupam, prav tako pa me aplikacija za merjenje časa opomni, da je čas kroga boljši od zastavljenega.

Ob tem, ko ohlajam avto s počasnejšo vožnjo, se sprašujem, kako hudiča so moji najboljši doseženi časi padli pod 1:48. Zunaj je sonce, temperatura zraka je okrog 30 stopinj, pnevmatike so cestne in se zaradi tega zelo hitro pregrejejo, vendar je avto hiter, zelo hiter. Najhitrejši čas 1:47,20 je tako skoraj 3 sekunde boljši od predvidenega. Če sem iskren, sem aplikaciji verjel šele po pregledu posnetka. Za primerjavo: moj najboljši čas na istem dirkališču za volanom Focusa RS je 1:43,46. Fiesta ST je tako s 150 »konji« manj le 3,8 sekunde počasnejša od meni zelo ljubega Focusa RS.

Po podatkih GPS je Fiesta ST v hitrem krogu po glavni ravnini le 5 km/h počasnejša kot Focus in doseže 208 km/h. Na »hrbtni« krajši ravnini je razlika nekaj večja in znaša 12 km/h, kar lahko pripišemo štirikolesnemu pogonu Focusa RS.

Skupaj sem na dirkališču v petih urah prevozil 72 krogov, kar znese 290 km, povprečna poraba goriva je bila z 20 litri na 100 prevoženih kilometrov zelo nizka. Najvišja temperatura sprednjih zavornih diskov po enem krogu ohlajanja je bila prek 400 stopinj. Sprednji pnevmatiki sta bili po odhodu domov sicer še cestno legalni, vendar zreli za menjavo. Porabil sem ves »bencin«, ki sem ga pripeljal seboj, z dirkališča pa odrinil šele po tem, ko me je avto opozoril, da je doseg s tovrstno vožnjo 0 km.

Če povzamem, presenečen sem nad sposobnostmi motorja in navdušen nad lego avtomobila, saj – ko ne voziš na čas – z malo provokacije avtu zelo lepo in kontrolirano odnaša zadek, kar mi je nadvse všeč. Fiesta ST je avto, s katerim se brez težav vsak dan udobno in z nizko porabo goriva lahko odpeljemo v službo, za vikend pa se z njim zabavamo na dirkališču.

Velikokrat dobim vprašanje, kaj vidim v hitri vožnji po dirkališču? Zame je to način sprostitve oziroma odklop. Testiram in nadgrajujem sebe in svoje vozniške sposobnosti ter avtomobil na meji. Čeprav na cesti kdaj vozim prehitro, ne podpiram dirkanja oziroma hitre vožnje v prometu. Žal v Sloveniji nimamo dirkališča, tako da moramo čez mejo.

Sem »dirkač« po srcu in duši, avtomobili so moja strast in od adrenalina sem skoraj odvisen. Na dirkališča hodim, ker se tam dobro počutim in ker je tam vedno dobra družba podobno mislečih. In ne, sigurno nisem najboljši in najhitrejši, rad pa peljem avto na robu svojih sposobnosti.

Zapelji Fiesto na testni vožnji >>