Pustolovska šarmerka – Ford Fiesta Active

19. avgusta 2019

Uživaški in uporaben avto

Prirejeno po: BESEDILO in FOTOGRAFIJE Matjaž Ropret, Tehnozvezdje.si

Davno preden so ljudi povsem prevzeli kvazi terenci, so že obstajale povišane izvedbe klasičnih kombilimuzin, kot je bil Golf Country. Kasneje so poslanstvo nadaljevali nekateri modeli brez pogona na vsa štiri kolesa, pa nato skorajda izumrli, toda zdaj se z njimi še posebej trudi Ford. Iz tega štosa je tudi Fiesta Active, v bistvu prvi tovrsten model, ki so ga predstavili. Mogoče, kakor se bo to čudno in bogokletno slišalo, trenutno celo Fiesta, ki za svojo ceno ponuja največ.

Active je resda samo ena od stopenj opreme, ampak tista, ki Fiesto še najbolj vizualno spremeni, ne samo pri sprednjih meglenkah. Če seveda odmislimo napol dirkaško ST, o kateri večina kupcev nekako ne razmišlja. Cenovno je Active vmes med Titaniumom in ST-Line, a slednjega za moj okus prekaša glede uporabnosti. Če bi se pogovarjali o lišpu, potem stvari kakopak stojijo drugače.

Glavne pa so naslednje spremembe – za 18 mm več višine pod dnom avta, 10 mm širši kolotek (prevedeno – kolesa so postavljena za 1 cm bolj narazen), več plastičnih obrob in strešni nosilci, kakršne poznamo pri karavanih, trije vozni načini, med njimi eden za spolzek teren, in pa podvozje z nastavitvijo in hidravličnim odbojnim zadržalom, ki bolje blaži udarce na grobih površinah. Že kar vidim zamah z roko in slišim vzklik »nepotrebno«. V redu, potem je prava Fiesta verjetno Titanium. Toda moja izkušnja z »aktivno« Fordovko je drugačna. In še nekaj – kdor hoče več kot sto »konjev« (opciji sta 125 in 140), mora preskočiti prve tri pakete (Trend, Style in Titanium) in se odločati med opremami ST-Line, Vignale in Active. Prva je atraktivna, ampak v bistvu za vsakdanjik manj smiselna kot tokrat preizkušena, Vignale predstavlja buržuaznost in tako ostane Active. Zdaj je že mogoče malo bolj jasno, v katero smer grem.

Stvar je namreč v tem, da se Fiesta v osnovi pelje povsem preveč dobro za ta razred – kar Ford tudi zaračuna in to je v enaki meri močna in šibka plat njegovih avtov. In tako niti malo višja oddaljenost od tal dinamike ne pokvari zelo opazno. Fiesta Active je še vedno odlična na kakršni koli cesti, avto za uživanje. Res jo je pravo veselje malo hitreje spustiti v ovinek ali pospešiti iz njega, se igrati z volanom in prestavami. Občasno se pozna, da meja rahlega, a še zlahka obvladljivega zdrsa pride malo prej kot pri nižji ST-Line, ampak še vedno je daleč nad večino ostalih v tem razredu.

Prej omenjeno drugačno blaženje pa se res pozna, ker se pustolovka na 17-palčnih kolesih (205/45) pogosto povsem brez naprezanja zvali čez grbine in neravnine in ker se te včasih komaj občuti. Tudi na kakšni gozdni cesti je mogoče peljati čez kakšno večjo skalo in ne podrsati (ali, bognedaj, nasesti), seveda pa ne gre pričakovati, da bo ta avto splezal v kakšne hude in razdrapane klance. Vendarle ni 4×4, tudi zapore diferenciala in podobnih trikov nima. Od treh voznih načinov pa bo verjetno 95 odstotkov časa v uporabi »normal«, kakšen je namen nastavitve »eco« ne vem, ker Fieste pač ne kupiš zato, da bi se z njo vozil počasi in šparovno, »slippery«, kjer elektronika drugače prilagaja navor na posameznih kolesih, pa pride prav na kakšnem listju, gladkem mokrem asfaltu in podobnem.

Z omenjenimi 125 KM je Fiesta kar prijetno hitra, pozna se nekaj kg manj kot pri Focusu. Ampak nekaj več višine in tako uživaška vožnja, ki kar kliče po hitrem pospeševanju, pomenita, da poraba ni nič nižja, prej višja. Seveda pa zelo odvisna od voznika, pri meji je bila blizu sedmih litrov na sto km, pri kom drugem bi bila lahko bližje šestim. Pa še ena razlika v primerjavi s Focusom – mali trivaljnik s svojim sicer prijetnim ropotom bolj prodira v kabino.

Glede prevoza ljudi in krame Active ne zmore ničesar takega, kjer bi drugim Fiestam spodletelo, saj je povsem enak avto. Lažje je namestiti prečke strešnega prtljažnika, to pa je tudi bolj ali manj vse. Znotraj je prostora enako, kar pomeni dovolj spredaj in za silo dovolj zadaj. Prtljažni prostor je nekje v sredini razreda, ima pa polico, ki ga lahko pregradi in naredi ravno nakladalno površino. Za vsakdanja skakanja sem ter tja verjetno dovolj veliko prevozno sredstvo, če otroci niso obetavni košarkarji, prav tako za kakšne izlete, večdnevne poti pa bodo hitro zahtevale strešni kovček.

Za infozabavo in računalniško podprto pomoč vozniku je treba še malo pogledati na seznam dodatne opreme, se pa splača dokupiti kaj iz tega nabora. Najmanj večjo »tablico« na sredini, ki prinaša sistem Sync 3. O tem se že večkrat govoril in čeprav ni moj najljubši med ponudbo večpredstavnosti v avtih, je dovolj enostaven, ponuja vse glavno in med drugim omogoča prikaz več elementov hkrati (navigacija čez pol zaslona ter še glasba in telefon vsak čez četrtino). Navigacija se je med vodenjem dobro izkazala, na začetku pa destinacije išče malo počasi. Sistem sicer podpira tudi platformi Apple Carplay in Google Android Auto, če sam po sebi komu ni najbolj po volji. Ford se je pod zaslonom odločil iti v korak s časom še z možnostjo brezžičnega polnjenja telefona.

Vozniku pomaga radarski tempomat, ki je včasih malo preveč odrezav, ampak v splošnem zelo dober in ga je lepo videti tudi v manjših avtih. Ohranjanje znotraj pasu ni pretirano strogo, kar mi je v bistvu všeč, pa še priročna tipka za izklop je na dosegu prstov ob volanu. Na voljo so še žarometi LED, ki sploh niso dragi, in čeprav jih sredi poletja nisem kaj dosti rabil, jih priporočam. Razlika glede na halogenske je skoraj dobesedno kot dan in noč. Pri Fordu bo menda prihajajoča Puma prvi model s povsem digitalnimi merilniki, dotlej pa se je treba zadovoljiti z manjšim barvnim zaslonom, ki glede informacij zgledno opravlja svojo službo, ne predstavlja pa dodatnega draža za voznika in sopotnike.

Obstajajo cenejše in tudi bolj našpičene Fieste, pa tudi kakšen ugodnejši prevoz se najde v tem razredu. Vseeno pa me je tale izvedba za »aktivno preživljanje časa« nepričakovano očarala. Res ni napačen avto.

Zapelji jo na testni vožnji >>

Vir: Tehnozvezdje.si