In memoriam: Davo Karničar, tisti, ki presmuča nemogoče

17. septembra 2019

Neizmerno smo hvaležni, da smo lahko sodelovali s tako srčnim in velikim človekom kot je Davo Karničar. Njegove besede in energija ostajajo za vedno z nami.

BESEDILO David Stropnik, FOTO Peter Giodani

Davo Karničar v gorah ni iskal samo izzivov in doživetij, ampak tudi lepoto, mir, ljubezen … življenje. Skupaj s Ford Rangerjem sta dosegala najvišje cilje.

Davo Karničar je bil smučar. Alpinist. Predvsem pa je bil gornik stare šole, trdoživ in neustavljiv alpinistični smučar, ki vzponov in spustov ni dojemal le kot športno dejanje.V gorah ni iskal samo izzivov in doživetij, ampak tudi lepoto, mir, ljubezen … življenje. Včasih je šel pod vrhove le prespat, včasih z družino na sprehod, včasih pa je goram ukradel kakšno skrivnost in presmučal tisto, kar se večini zdi prezahtevno že za vzpon.

Njegovi spusti so bili etično čisti, brez varovanja, spuščanja ob vrvi, mencanja, ‘štanfanja’ in ‘abručanja’. Šlo je za dejansko smučanje, in to na skrajni meji mogočega. Pred sto leti bi si ga z lahkoto predstavljali, kako robustno prekipevajoč od moči na lesenih deskah sestopa z gamsom čez pleča in v koči pod vrhovi kuha golaž svoji družini. Pozneje pa kako se s terenskim vozilom prebija skozi zakotne doline na koncu sveta in nato tam presmuča tisto, kar se zdi na videz nemogoče. Štiritisočaki Alp in Antarktike, pettisočaki Kavkaza, šesttisočaki Andov in Aljaske, osemtisočaki Himalaje … To je bil njegov svet! Na zemeljski obli ni kontinenta, ki mu ne bi ‘ukradel’ spusta z najvišjega vrha. In če govorimo o višini, po tem ko je presmučal z vrha sveta, više sploh ni mogel. Ja, poznali smo ga predvsem kot tistega, ki je prvi presmučal Mount Everest, najvišjo goro našega planeta, in ga je revija Men’s Journal proglasila za najboljšega ekstremnega športnika na svetu. To pove veliko, a Everest je le vrh oziroma, bolje rečeno, češnja na torti njegovih smučanj. Mednje sodijo tudi nor podvig v zaledenelem Sinjem slapu in na videz navpični steni Dolške škrbine, ki velja za najtežjo presmučano smer v Sloveniji. Zanj ni bilo nič prestrmo, preveč oddaljeno, pretežko, svoje življenje in cilje pa je izbiral daleč od ustaljenih in uhojenih poti večine. S smučmi se je namreč podal tudi tja, kamor si ni upal ali zmogel nihče.

Rojen je bil, gledano iz osrednje centralne Slovenije, dobesedno za sedmimi gorami, v pravljični dolini, ki se v Ravenski Kočni zajeda pod hribe v vencu večnega snega. Verjetno najnižje ležečega snega na tej zemljepisni širini. Zato ne čudi, da je imel snežinke v krvi, da je bilo smučanje njegovo življenje. Bil je tekmovalni alpski smučar – republiški prvak, balkanski podprvak in tekmovalec (ter serviser) v svetovnem pokalu. Nato se je preselil na strme vesine, pobočja, ki so se običajnim smrtnikom zdeli navpični prepadi, kjer je skušal tudi na naklonu, večjem od 50 stopinj, nizati zavoje. Kjer je v boju z neusmiljeno silo težnosti puščal sledove, ukradene prepadom, in s smučmi risal svoje zgodbe po belem platnu narave. Če je za koga veljalo, da je živel na robu, je bil to Davo, in to dobesedno – na robu svojih smuči. Na prepadnih strminah, kjer je vsaka napaka kaznovana brez milosti. V njegovih očeh smo zato lahko videli odsev strašljivosti prepadov in neizmerno voljo človeka, ki jim je kljuboval. Ampak zato še ni bil neustrašen, še manj nor. Kvečjemu noro dober, dokazano trdoživ, da ne rečemo celo neuničljiv.

Poznal je strahove in tudi poraze, a ne popuščanja. Prav na K2 se je moral pred dvema desetletjema obrniti, ko mu je vihar odpihnil smuči. Z Everesta je v prvem poskusu zbežal nazaj v življenje in gori v boju za preživetje pustil ‘le’ dva prsta. Gore so mu v življenju vzele še veliko več – kar nekaj prijateljev, a vedno znova dokazuje, da ga na koncu nič ne ustavi. Vrhovi, ki jih ima večina za plezalne cilje, so bili zanj le startna točka še skrajnejših smučarskih podvigov. Če rečemo, da je bilo smučanje z vrha Triglava eden njegovih najlažjih alpinističnih spustov, verjetno povemo veliko. Od leta 1980 je opravil več kot 1800 plezalnih vzponov, pristopov in strmih smučanj. Vrhunec njegovega skalnega plezanja pomeni solo ponovitev Bonattijevega stebra v Druju.

In še vedno je večinoma pleza sam, solo, tudi brez varovanja. To je bila namreč najboljša priprava na alpinistično smučanje, kjer je bil prav tako sam in brez varovanja. Tukaj so ob opremi za obvladovanje strahu največ štele izkušnje in urejena psiha. Samo zaupanje tehniki in samemu sebi sta omogočala smučanje po vzhodni steni Matterhorna ali po ostrem prepadnem grebenu Dolgega hrbta. In v Himalaji. Z bratom Drejcem je kot prvi Slovenec smučal z osemtisočaka (Anapurna) in kot prvi na svetu presmučal Mount Everest, nato pa še vrhove vseh sedmih celin.

Prispevek je bil objavljen v reviji Ford Magazine poletje 2017 >

Prelistaj aktualno številko revije Ford Magazine >